Predstavitev

Vzhodno od Ljubljane se v Zasavsko hribovje zajeda potok Besnica, ki se vije po pravljični dolini, obdani z gozdom poraslimi hribi.Skrivnostni svet, prelit s čarobnim mirom, očara obiskovalca in ga vedno znova pripelje nazaj. Tukajšnji kmetje, razdrobljeni v kar trinajst naselij, s trdim delom ustvarjajo prijazno, obdelano, kulturno krajino. Nad to dolino na višini 550 m leži vas Volavlje. Prvič se vas omenja že leta 1228 v zvezi stiških samostanov. V tej vasi naj bi za njih imeli rejo volov. Po tem naj bi vas tudi dobila ime Volavlje. Volavlje so bile ves čas največja in najrazvitejša vas v tej okolici, saj je štela kar 36 domačij.Kmetje so se ukvarjali poljedelstvom in živinorejo. Pridelke so vozili na trg v Ljubljano in se s tem preživljali. Med drugo svetovno vojno je bila skoraj cela vas požgana, zato so si vaščani težko opomogli. Veliko jih je odšlo kruh služit drugam, kjer so pretežno tudi ostali.

Zadnja leta pa dobivajo tukajšnji kraji novo podobo. Uredili smo infrastrukturo, ljudje so se začeli vračati, vse več pa je tudi na novo priseljenih prebivalcev in pa vikendašev. V zadnjem desetletju pa so tukajšnji kraji znani predvsem po Sadni cesti med Javorom in Jančami.V to sadno cesto je vključena tudi naša izletniška turistična kmetija, ki sicer nosi ime pri Travnarju. Domačija leži ob glavni cesti v sicer strnjeni vasi. Mimo pa pelje tudi evropska pešpot, zato se predvsem v poletnih mesecih planinci in pohodniki radi ustavijo in se nekoliko okrepčajo. Stari del vasi (starejše hiše in kašče ) so v celoti spomeniško zaščitene.Pred dvajsetimi leti je Fakulteta za arhitekturo izdelala načrte za celotno vas, kjer naj bi še obstoječe kašče preuredili za turistične namene, vendar pa projekt nikoli ni zaživel in bil izpeljan do konca.

Vas ima tudi umetniški atelje in livarno, kjer znani slovenski kiparji ustvarjajo svoja dela in jih s pomočjo livarskega mojstra Boruta Kamšek nato vlijejo iz žlahtnih kovin kot so bron ali srebro. V tej delavnici je nastalo vrsto znanih izdelkov kot so npr. vrata za ljubljansko stolnico, kip generala Maistra, … Na robu vasi v Vrtnarstvu Krašovec vzgajajo lončnice, s katerimi oskrbujejo cvetličarne po vsej sloveniji in pa seveda domačine, na drugi strani vasi pa na domačiji Martinovec na ekološki kmetiji pridelujejo jagode, jabolka, hruške in ostalo sadje.

Le nekaj sto metrov od vasi leži kraška jama, preko katere tečejo Lahnjakovi slapovi. Tukaj so nekoč sekali lahnjak (porozen kraški kamen, ki gaje zelo lahko oblikovati, sekati ali žagati — kot današnji siporex ), in so uporabljali za zidavo tukajšnjih hiš in cerkva. Pred kratkim smo uredili tudi lažji in varnejši dostop do slapov in pečine in je za obiskovalce odprt skozi vse leto. Turistično društvo v okviru Sadne ceste vsako leto organizira tradicionalne praznične nedelje jagod v juniju in kostanja v mesecu oktobru, kjer se domačini predstavimo s svojimi pridelki in izdelki.Te prireditve so prispevale k velikemu obisku mestnega prebivalstva teh krajev, in s tem k poznavanju kmetijstva in njihove ponudbe.

Kmetija je hribovska in premalo donosna, da bi omogočala preživetje mladi družini, zato menim, daje odločitev za izletniški turizem na kmetiji perspektivna panoga, ki bo z razvojem lahko prispevala tudi k odpiranju novih delovnih mest. Kmetija zajema 8.5ha obdelovalnih zemljišč, na katerih pridelamo vso potrebno sadje zelenjavo in ostale vrtnine za lastne potrebe, krmo za 10 — 12 govedi, svinje in pa 17ha gozdov,kateri pa v teh krajih ne prinašajo pomembnih dohodkov,oziroma jih tudi izkoriščamo le za lastno uporabo. Razmeroma velika razparceliranost, strmine, plitva tla, pomenijo primernost za živinorejsko proizvodnjo.Ukvarjamo se tudi s pridelavo mleka. Kmetija je opremljena skoraj z vso mehanizacijo, ki jo potrebujemo za obdelavo kmetije, ter pridelavo in predelavo sadja, zelenjave in ostalih poljščin.Vse te pridelke uporabljamo in prodamo večinoma doma oz. na naši izletniški kmetiji.

Vsega tega dela pa seveda z ženo Tatjano ne bi zmogla brez pomoči ostalih družinskih članov. V kuhinji nama pomaga mama Marija,ki je v pokoju in je že večkrat prejela državna priznanja na razstavi kmečkih dobrot v Ptuju za kruh. Pa tudi 16 in 18 letni hčerki Spela in Katja poprimeta za marsikatero gospodinjsko opravilo. Občasno pa nam na pomoč priskočijo tudi ženini sestri. Na kmetiji pa poleg očeta Franca, ki je tudi v pokoju, pomagata tudi brata. Oče pa je za svoje slivovo žganje, na razstavi v Ptuju, tudi že prejel kar nekaj zlatih in srebrnih priznanj. Kot že rečeno, večino potrebnih surovin pridelamo na domači kmetiji, kar pa je potrebno dokupiti, pa večino kupimo od okoliških sosedov. S sosedi tudi drugače dobro sodelujemo, tako pri delu na polju, kot tudi pri prodaji sadja, zelenjave in ostalih poljščin.